CREA USA Tour 2008

Težko pričakovana različica najbolj popoularnega odprtkokodnega spletnega brskalnika, Firefox 3, je uradno izšla danes, v torek, 17. junija 2008 ob 19. uri po lokalnem času.

Spletni brskalnik Firefox je odprtokodni projekt, za katerim stoji fundacija Mozilla in večja spletna skupnost. Pozna ga skoraj vsak deskar, manj ljudi pa ve, da v svetovnem merilu dosega skoraj 20% tržni delež, v Sloveniji pa ga uporablja malce nad 43,7% spletnih deskarjev, kar nas postavlja v sam svetovni vrh po odstotku uporabnikov tega brskalnika. Zaradi visoke varnosti je brskalnik zanimiv za splošne uporabnike in sistemske administratorje, visok tržni delež pa predstavlja izziv tudi številnim slovenskim razvijalcem spletnih aplikacij.

Multimedijski center Kiberpipa in Društvo študentov informatike bosta ob podpori Mozille in sponzorjev tej prelomnici posvetila posebno pozornost – pripravljata celodnevni dogodek z veliko zabavo – Firefox Release Event 2008! Ker Slovenija trenutno predseduje Evropski uniji, bo tudi dogodek potekal na mednarodni ravni in bo hkrati tudi osrednja tovrstna prireditev v Evropi.

Dogodka ob splavitvi se bodo v Sloveniji udeležili predstavniki Mozille (krovne organizacije nad Firefox), med drugim tudi predsednik Mozilla Europe Tristan Nitot, ki bo imel tudi uvodno predavanje (keynote).

Dogodek bo potekal v torek, 24. junija 2008, v Kiberpipi (Kersnikova 6, Ljubljana). Prične se ob 11. uri z novinarsko konferenco. Da boste potešili željo po novem znanju, bo od 15. ure dalje poskrbljeno za niz zanimivih predavanj, tako z gosti z Mozille kot drugimi. Vrhunec dneva bo zabava od 21. ure dalje, kjer bo čas za sprostitev in klepet, poskrbljeno pa bo tudi za obilico pijače in jedače. Seveda ves čas ne bo manjkalo priložnosti za druženje, mreženje in spoznavanje.

Več informacij in program je na voljo na spletni strani dogodka: http://www.kiberpipa.org/firefox/

S podporo Mozille in sponzorjev bomo pripravili nepozaben dogodek! Vabimo vas, da se nam pridružite, z nami praznujete izid Firefoxa 3, se družite, zabavate in spoznate nemalo zanimivih ljudi!

Nekega sončnega marčevskega dne je na prijetnem pogovoru DŠIja in Mozille v Mountain View, CA padla ideja, da bi se za Slovenijo, eno izmed vodilnih držav po deležu Firefoxa, spodobilo, če bi se naredil kak odmeven release party za odprtokodni brskalnik Firefox 3, čigar končna verzija neustavljivo prihaja na naša računala.

Za to priložnost DŠI v sodelovanju s Kiberpipo pripravlja mega dogodek, ki bo odmeval po celotnem evropskem prostoru neposredno iz predsedujoče države EU . Pri tem seveda nismo sami – brez pomoči Mozille in sponzorjev dogodka tega ne bi mogli izpeljati.

Dogodek bo potekal v torek, 24. junija 2008, v Kiberpipi (Kersnikova 6, Ljubljana), ki se prične se ob 11. uri z novinarsko konferenco.

Za potešitev želje po novem znanju pa bo od 15. ure dalje poskrbljeno za zanimiva predavanja, ki jih bo otvoril Tristan Nitot iz Mozilla Europe. Da pa vas ne bomo kot “po risankah” pošiljali spat, se bo, ko bo ura odbila devet, začela zabava. Poskrbljeno bo za obilico pijače in jedače, seveda ne bo manjkalo priložnosti za druženje, mreženje in spoznavanje.

Vabimo vas, da se nam pridružite, z nami praznujete izid Firefoxa 3, se družite, zabavate in spoznate nemalo zanimivih ljudi!

• Za več informacij obiščite spletno stran dogodka: http://www.kiberpipa.org/firefox/
• Zadnje novice in novosti lahko spremljate preko RSS vira: http://www.kiberpipa.org/firefox/feed
• Kontakt: firefox@kiberpipa.org

Društvo študentov informatike (DŠI) vljudno vabi na predstavitev strokovne ekskurzije s potopisnim predavanjem CREA USA Tour 2008, ki bo potekalo:

v četrtek, 15. maja 2008, ob 17. uri
v predavalnici P1 Fakultete za računalništvo in informatiko.

Ne zamudite zanimive predstavitve, kjer bomo:

• izdali, kaj skrivajo za svojimi zidovi vodilna računalniška podjetja Silicijeve doline,
• začinili potopisno predavanje s slikovitimi fotografijami;

Na predstavitvi bomo gostili tudi najzaslužnejše sponzorje, ki bodo predstavili vsak svoje podjetje, način dela in trenutno najbolj vroča delovna mesta za vas.

Po predavanju sledi tudi pogovor ob hrani in pijači.

Vljudno vabljeni!

V Los Angeles smo pa šli zato, da smo se lahko dotaknili zvezde Chucka Norrisa na holivudskem bulevarju.

No, pa tudi letalo domov nam leti iz LAX.

Fotke:

• Hollywood
• Chinatown

Mesto samo je ogromno, za premik iz enega konca na drugega hitro mine ena ura. Če nas je trinajst, je zaradi “DŠI faktorja” (zakon “več ljudi, več obiranja” pri n = 13 sploh deluje super)  to lahko hitro postaneta dve .

Za videt: Hollywood Hills, pogled iz ceste Mulholland Rd., Hollywood Blvd (zvezdice in to, sicer pa tudi ponoči), plaže (vem da si gledal/a Obalno stražo).

Ena rahlo srhljivejša, a poučna razstava je bila v kompleksu Exposition Center – California Science Center.

Imenovala se je Body Worlds, videti je bilo pa točno to, kar naslov pomeni – trupla. Zaradi novega načina ohranjanja tkiv, plastinacijo (Plastination), je možno sedaj za učne namene študentov medicine človeško telo preparirati s plastiko, tako da ohrani svojo strukturo in izgled. Podjetni anatomi so pa iz tega zmontirali celotno razstavo, ki je privabila kar solidno množico ljudi.

Več slik (ni trupel )

V LA ljudje sem ter tja celo vedo za Slovenijo. Veliko zaslug zato ima verjetno tudi hokejist v prvi postavi kluba LA Kings, naše gore list Anže Kopitar. Kot se seveda spodobi, smo v Staples Center šli tudi malo navijati zanj . Pripravili smo A3 liste, na vsakem je bila po ena črka besed EJGA, ANŽE in KOPITAR in mahali z njimi iz tribun. Kingsi so sicer rahlo izgubili proti klubu Anaheim Ducks, vendar je bila tekma vseeno zelo zelo vredna ogleda. Vsa hvala Mateju in njegovim vezam v družini Kopitar, da smo dobili sedeže

Poleg NHL je itak treba videti tudi vsaj še NBA. Smo pa videli že precej bolj atraktivne tekme, kot je bila Clippers proti Nuggets, na katero smo naleteli.

Če še kdo uživa drveti v odprtem sedežu 135 km/h v prostem padu, naravnost v majhno črno luknjo v tleh, priporočam zabaviščni park Six Flags.

To je to. Sedaj pa domov, da se malo spočijemo in premislimo kaj za vraga se nam je dogajalo zadnjih 5 tednov. To pa še ne pomeni, da je konec z blogom in dogajanjem – pripravili bomo nekaj potopisnih predavanj, kjer nas boste lahko tudi osebno zasliševali. Hvala vsem našim sponzorjem, da so nam ekskurzijo omogočili, zahvala pa gre tudi vsem našim bralcem

[Kljub temu da smo se že vrnili, smo vam dolžni še par objav - zaradi tempa potovanja smo namreč še kakšen teden v zaostanku.]

Tokrat so bile na vrsti bolj mokre dogodivščine. Nahajamo se namreč ponovno ob obali Pacifiškega oceana v mestu San Diego, ki leži tik ob meji z Mehiko.

Prvi dan v mestu smo si ogledali letalonosilko U.S.S. Midway, ki sedaj služi kot muzej. Na njej so razstavljena razna letala od druge svetovne vojne dalje. Med bolj poznanimi so tako F-14 Tomcat, F-4 Phantom II, FA-18 Hornet, SBD Dauntless, TBM Avenger, A-1 Skyraider, kot tudi bolj znani helikopterji kot so npr. H-34 Seabat, Huey Gunship ter H-46 C Knight.

Ogled nas je najprej pripeljal do nekega prostora z verigama na tleh. No ti verigi sta bili takšni… rahlo večjih dimenzij kot jih srečamo v vsakdanjem življenju . Povezujeta namreč sidri z ladjo in sta tako glasni, da se ju je slišalo po celotni ladji, ko so spuščali sidro v vodo. Mornarji so ta čas običajno kar stavili, kdo bo bližje zadel trenutek, ko se bo sidro ustavilo.

V podpalubju večino prostora zaseda hangar, vendar se tukaj nahajajo tudi pralnica, strojnica, kotlovnica, ambulanta, sobe za mornarje, pilote ter častnike in podobno. Mornarji in častniki so obedovali ločeno, prav tako so imeli tudi udobnejšo nastanitev na ladji.

V vodiču je bilo tudi omenjeno, da če si bil manjše postave, potem je bolje, da nisi imel klastrofobije. Takšne mornarje so takoj uporabili za kakšno plazenje po jaških, kotlih in podobnih majhnih prostorih na letalonosilki. Po drugi strani pa iz izkušenj lahko povemo, da tudi ni dobro če si previsok. V ambulanti so bili že samo zaradi tega precej zaposleni.

Naslednja dneva sta bila namenjena živalskemu vrtu ter parku SeaWorld.

Živalski vrt? Na kratko – imajo pande, koale in kivija. Ostalo lahko vidite doma.

V SeaWorldu pa je zmagovalec vseh obiskanih predstav nedvomno orka Shamu, ki konkretno zalije gledalce vse do 16-te vrste.

Poleg klasičnih turističnih pasti (v samem parku je več trgovin s spominki, kot pa dejanskih stvari za videti) smo uspeli dobiti tudi vodiča, ki nam je razkazal zaledje parka, laboratorije ter tamkajšno skrbnico in dreserko perjadi.

Glede parka imamo nekateri sicer mešane občutke, saj so navsezadnje to le živali v ujetništvu, ki nastopajo turistom..

Če pa smo že ob južni meji, zakaj ne bi še malo pokukali čez? Tijuana nas je zvabila v poldnevni izlet, vendar je težko reči, da smo videli Mehiko, saj je tam vse preveč usmerjeno prodajanju krame, poziranju z osli, pobarvanimi v zebre in podobnem ožemanju denarja iz turistov

Več fotk:

• Midway
• Seaworld
• Živalski vrt, drugič
• Baseball tekma San Diego Padres
• Tijuana

Čeprav nam je bilo rahlo s poti, smo se odločili obiskati tudi Tucson. Da ne bo preveč nakladanja – prva stvar, tu vredna ogleda je Pima Air and Space Museum, nekakšno počivališče odsluženih letal, tako vojaških kot civilnih:

Tovorni Super Guppy:

Eden izmed treh bombnikov B-52:

V tamkajšnjem kampusu University of Arizona smo se napasli tudi na razstavi galerije Center for Creative Photography, kjer so viseli pionirji ameriške realistične fotografije, t.i. Group f/64.

Če smo šli že tako ali tako na stranpota, zakaj ne bi pokukali še malo dlje. Skoraj sto kilometrov južneje, na indijanskem teriroriju blizu mehiške meje (z drugimi besedami; sredi ničesar, ni na poti do nikamor), je na okoli 2000m nadmorske višine astronomski kompleks Kitt Peak. Ker je najbližje večje mesto precej oddaljeni Tucson, je ponoči nebo izjemno svetlo in čisto, tako da se lahko astronomi iz vsega sveta izživljajo nad 4m širokim zrcalom v njihovem največjem teleskopu. Kar se tiče opazovanja v vidnem spektru, jim blizu pridejo le Čile z njihovimi observatoriji v Andih.

Solarni teleskop za opazovanje sonca:

V malo manj turističnem tonu: te dni je rojstni dan praznoval naš Tomaž. Upihovanje 24 svečk na (srednje ogabni, pač ameriški) torti v mali motelski sobici pa naredi kar impresivno dimno bombo…

Vse najboljše!

Še slike:

• Pima Air and Space Museum
• Kitt Peak
• Tomažev rojstni dan

Phoenix je sicer kot prestolnica največje mesto v Arizoni, je pa za nas precej nezanimivo, tako iz stališča strokovne ekskurzije, kot tudi nasploh za obiskovalce.

Vendar pa, nedaleč stran v mestecu Mesa imajo en zelo lušten naravoslovni muzej – Arizona Museum of Natural History. Naš vtis? Imajo lepo okostje mamuta – vendar ga imamo tudi v Ljubljani . Zavidanja vredna pa je njihova zbirka okostij in modelov dinozavrov.

Najbolj pa je nas je zaposlila maketa potočka na zlati žili, kjer so osnovnošolski otroci in absolventi računalništva iz ponv spirali pesek in se veselili vsakega koščka najdenega zlata. Oziroma pirita, če smo natančni

Ker smo se nato razkropili, smo uspeli celo najti nekaj bolj ogleda vrednih zanimivosti. Tekma NCAA:

Botanični vrt puščavske flore. Ko misliš, da si že videl vse možne kaktuse..

Več pa kasneje. Tucson je bolj zabaven.

Pred 50 000 leti, ampak vseeno lahko bereš dalje

Flagstaff leži med planoto, kjer je Grand Canyon ter puščavo Sonora, ki se razteza čez večino Arizone in severni del Mehike. Idilično ravno pokrajino je takrat zaznamoval meteorit, ki je demoliral ravnico v dvesto metrov globok in tričetrt kilometra širok krater.

Meteor Crater pri Flagstaffu je tisti krater, ki je znanost spodbudil do spoznanja, da lahko kraterji nastanejo tudi z malce tršim pristankom vesoljskega kamenja in ne samo zaradi podzemnih eksplozij plinov, kot so do takrat mislili.

Zjutraj smo se kot običajno, najprej odpravili proti trgovini in poskrbeli za zajtrk, nato pa odhiteli proti kraterju. Vanj bi menda lahko spravili kar 20 nogometnih igrišč in na tribune okoli 2 miljona gledalcev. Same dimenzije kraterja so osupljive. Ker človek vseeno nima predstave o velikosti brez referenčnih znanih velikosti objektov, so v sredini kraterja postavili astronavta in ameriško zastavo. Dimenzije kraterja so tako velike, da povprečen obiskovalec astronavta sploh ne opazi če ni posebej pozoren nanj. Če ni vetrovno, obiskovalcem ponujajo tudi vodene sprehode po obodu kraterja.

Tekom dneva smo se želeli odpeljati v kakšen rezervat, da bi videli kakšnega pristnega indijanca, ki bi nam lahko podrobneje razkazal okolje in povedal kaj zanimivega. Kljub veliko prevoženih kilometrih, nam to ni preveč dobro uspelo. Tako smo ta načrt končali v trgovni s spomniki, na katerih je pisalo Made in China in se obrnili nazaj na ostanke legendarne Route 66.

Malo naprej od kraterja smo ob avtocesti zagledali tudi nekaj ruševin s pomenljivim imenom Two Guns. To je zapuščena vasica s stavbami iz 19. in 20. stoletja, ki sem ter tja spominja na kavbojsko naselje, vendar se ji vseeno vidi pridih modernih časov. Na divjem zahodu verjetno niso po stenah sprejali z grafiti.

Zvečer se je Matej zmenil s Eugenom iz Prescotta, da se naj bi dobili pri njem na picah. Eugen je po rodu Moldavec in je živel v Sloveniji 6 let. V tem času se je zelo dobro naučil slovensko, prav tako tudi njegova žena, ki je v Sloveniji živela 5 let. Pred letom in pol, sta se nenadoma odločila da se preselita v Ameriko, predvsem zaradi boljše zaposlitve. Po poklicu je on programer, žena pa spletna oblikovalka. Predvsem je zanimivo videti, da potrebuješ za odhod predvsem pogum – redko kdo od nas si je predstavljal, da bi se v enem mesecu odločil in se preselil. Je pa res, da smo Slovenci že tako malo bolj zapečkarski.

• Galerija slik na TripTracker

Zvečer smo se odpravili iz Page-a in prespali v motelu ob cesti, na poti do ene največjih naravnih atrakcij ZDA, Grand Canyon. Čeprav tam nismo pričakovali Slovencev, nas je presenetil ranger na vratih, čigar predniki iz 19. stoletja so bili iz Metlike.

Kanjon že na slikah izgleda impresiven, v živo še toliko bolj, same velikosti pa se zaveš šele, ko splezaš navzdol proti reki. No, pa še malo bolj, ko lezeš nazaj gor . Višina južne stene kanjona je namreč skoraj kilometer. Čeprav ponavadi pravijo obratno, je nam uspelo zlesti navzgor hitreje kot smo se spuščali dol, saj je bil zjutraj ob spustu na stezi še led, kombiniran z iztrebki tovornih mul. Ni da ni

Park Rangerji imajo dejansko težave z ljudmi, ki se odločijo v enem dnevu priti na dno kanjona in nazaj. Priti na dno ni težava, vendar marsikateremu turistu zmanjka sape, ko v allstarkah ali mokasinih pleza nazaj gor. Da bi kdo imel pohodniško obutev, je v ameriki skoraj malce težko pričakovati, saj precej poti po narodnih parkih asfaltirajo.

Mi smo se odpravili po Bright Angel Trail, eni bolj slikovitih spustov do Colorado River, ki je kanjon v zadnjih nekaj miljonih let tudi izdolbla. Poleg peš turistov so ozko pot, ki se vije po steni kanjona, okupirale tudi mule, ki so nosile tiste še malo bolj lene sorte obiskovalcev.

Ker je v kanjonu lahko precej močno sonce, vsakemu pohodniku priporočajo, naj s seboj vzame vsaj galono vode (skoraj 4 litre). Zdelo se nam je precej veliko, ampak smo vseeno za vsak slučaj nakupili 13 galonskih plastenk vode, ki pa so do večera dejansko bile tako ali drugače popite. Suh arizonski zrak je tudi precej prispeval k temu.

Kanjon sam je tudi precej zanimiv iz geološkega stališča – jasno se vidi 12 slojev kamnin iz različnih obdobij, kjer se menjavajo tako apnenec, ki ga je pustilo tam starodavno morje, rdečkasti peščenjaki, in na dnu tudi starejše kamnine magmatskega izvora. Če bi vzeli s seboj kakšnega geologa, ga kak teden ne bi spravili ven

Računalničarji se zdolgočasimo malo hitreje, tako da smo zvečer že ob sončnem zahodu odpeljali našo floto južneje, proti mestu Flagstaff.

• Galerija slik na TripTracker.net

Tokrat smo imeli na urniku rafting po reki Colorado River skozi Glen Canyon. Odhod je bil planiran ob 11h iz centra mesta Page, od kjer so nas z avtobusi prepeljali do vznožja jezu.

Do tja se pride po predoru, ki je speljan pod skalami. Ta predor je brez električne osvetlitve in po večini tudi ni ojačan z betonom. Narejen je bil za potrebe hidroelektrarne.  V predoru so namreč na vsakih nekaj deset metrov luknje, skozi katere v predor posije sončna svetloba.

Dejan, Andrej, Matej, Marko in Sandra, spodaj Anja:

Končno je sledila dolgo pričakovana pot skozi kanjon. Celoten kanjon in ogromne navpične stene so bile impresivne, vendar bi bilo to potovanje zelo dolgočasno brez zanimivih zgodb našega vodiča Chucka, ki je bil po mnenju vseh nas odličen. Naučili smo ga celo dve slovenski besedi: “Hvala” in “pivo”. Pri nas mu potemtakem ne bo hudega

Chuck nam je pokazal tudi steno z vzorcem PacMana, ki je bil tudi ena izmed scen v akcijskem filmu Broken Arrow, kjer je igral John Travolta. Uporabili so tudi enega izmed njihovih raftov, vendar žal to ni bil tisti, na katerem smo se sončili mi.

Ustavili smo se tudi na luštni peščeni plaži, kjer je nedaleč od tam bilo videti indijanske stenske poslikave, ki so jih verjetno uporabljali za usmerjanje po reki.

Peščena plaža, vročina, sonce,.. tudi voda s celoletno temperaturo 8 stopinj Celzija ni Klemnu in Roku preprečila, da se ne bi malce ohladila

Nedolgo za tem nas je vodič opozoril, da lahko visoko nad reko, čisto na robu, opazimo male pikice – to so ljudje. V šali je še dodal, da so tam zato, da lahko opazujejo male modre čolničke, ki pljujejo po reki, vendar nam je kmalu pokazal pogled iz njihove perspektive. Bili smo osupli kje se trenutno peljemo. Peljali smo se po delu znamenitega Horseshoe-ja, kamor smo se odpravili zvečer.

Proti koncu raftinga nam je pokazal še volka ki tuli v luno, nato pa se je naše potovanje že kmalu končalo z avtobusno vožnjo v Page.

• Galerija slik na TripTracker.net